“Zarišite mi mejo, prosim.” Kakšna podoba vam pride pred oči? Večina med nami bi morda pomislila na zidove ali ograje iz bodeče žice, trdno postavljene na mejnih območjih. Utrjene pregrade od Velikega kitajskega zidu do Berlinskega zidu so dolgo služile kot simboli vladarskega nadzora. Danes pa se je pojavil nov trend: razraščanje nevidnih meja. To se meje, ki temeljijo na zapletenih zakonskih tehnikah, namenjenih ločevanju funk cij nadzora nad migracijami od stalne teritorialne umeščenosti. Odmik moči države od določene geografske oznake je ustvaril novo paradigmo: premikajoča se meja.
Premikajoča se meja ni zasidrana v času in prostoru kot fizična meja in je ne sestavljajo zidovi iz opeke in malte, ampak predvsem pravni portali, orodja za digitalni nadzor in ocene tveganja, ki jih producira umetna inteligenca. Črne črte, ki jih najdemo v atlasih, se ne ujemajo več z dejavnim krajem in žariščem migracijskega nadzora, ampak vlade prestavljajo mejo navzven in navznoter ter tako pridobivajo velikanske možnosti upravljanja in sledenja posameznikom pred njihovim prihodom do cilja in po njem. Gibke lovke premikajoče se meje so se do nedavna iztezale predvsem z namenom opazovati ljudi, ki so se selili, da bi ubežali revščini in negotovosti. Danes pa je vsakdo, tudi državljani bogatih demokracij, potencialno v njenem vedno širšem dosegu.
Umik mejnih kontrol z robov ozemlja države ustvari časovno in prostorsko tamponsko cono, kar nato omogoči želenim destinacijam “filtriranje” in reguliranje gibanja pred prihodom. Ministrstvo za notranje zadeve Združenega kraljestva je nedvoumno pojasnilo motivacijo za nadomestitev tradicionalnih interakcij na meji s predhodnim preverjanjem: srečanje “ne more biti prepozno – [prišleki brez dovoljenja] so dosegli cilj, ko so prišli do naših obal”.1 Pojav premikajoče se meje je sovpadel z naraščanjem masovnih podatkov in nastankom baz podatkov, ki beležijo biometrične podatke popotnikov, vključno z digitalnimi fotografijami, skeni šarenice in prstnimi odtisi. Že pred pandemijo so vlade sprejemale ukrepe, kot so epotni listi in globalni programi hitre obravnave, ki uporabljajo biografske (npr. ime in nacionalnost) ter biometrične lastnosti za identifikacijo potnikov, preden ti prispejo do vrat njihovih ozemelj.
V smislu intenzivnih naporov Evrope za boljše upravljanje migracij in mobilnosti bo tudi za tiste, ki potujejo brez vizumov in z mednarodno zaželenimi potnimi listi, kmalu obvezno vnaprejšnje “elektronsko dovoljenje za potovanje”. Tako elektronsko vnaprejšnje dovoljenje mora potrditi vlada ciljne države pred potnikovim odhodom in je elektronsko povezano z njegovim potnim listom. ETIAS (European Travel Information and Authorisation System – Evropski informacijski in avtorizacijski potniški sistem) bo deloval kot urad za vnaprejšnja potna dovoljenja za vseh 26 držav schengenskega območja, delovati pa naj bi začel v letu 2021. Ta dodatna raven vnaprejšnjih dovoljenj in zbiranja informacij ustvarja močno, a nevidno mejo, ki deluje kjer koli v svetu, pred začetkom potovanja, prilagajoč se lokaciji in tveganosti potnikovega profila. Ko je bil predlog o ETIASu sprejet, je takratni predsednik Evropske komisije JeanClaude Juncker v nagovoru o stanju Unije leta 2016 utemeljil zavezo Evropske unije, da razvije ta novi sistem, kot “način, da izvemo, kdo potuje v Evropo, še preden pride sem”.
Tudi evropski pilotski projekt iBorderCtrl, namenjen varovanju meja regije, daje na podoben način slutiti, kako bi lahko bile videti bodoče digitalne meje. Ta nadzorni sistem, ki ga financira Evropska unija, vnaprej preverja prihajajoče potnike, ki morajo “opraviti kratek, avtomatiziran, neinvaziven intervju z avatarjem [in] preizkus z detektorjem laži”. Avatar je usposobljen za odkrivanje prevar z iskanjem “mikrokretenj” – neznatnih nebesednih obraznih in telesnih znamenj, iz katerih izračuna potnikov dejavnik tveganja. Podatke nato skombinira s kakršnimi koli verodostojnimi podatki od prej in jih shrani v baze podatkov, povezane s “prenosnimi, brezžično povezanimi enotami iBorderCtrl, ki jih je mogoče uporabiti v avtobusih, vlakih ali kjer koli, kjer je treba preveriti identiteto vsakega potnika”. Izračunani dejavnik tveganja se bo pokazal pri vsakem poznejšem prestopu meje in lahko vodi k novim preverjanjem ali celo zavrnitvi vstopa.
Vladni uradniki napovedujejo prihodnost, v kateri potniki sploh ne bodo več potrebovali nobenih potnih dokumentov. Namesto njih bodo imele v politiki upravljanja mobilnosti, ki računa na pomikanje meje navzven, ključno vlogo digitalne biometrične meje. Za uresničitev te široke vizije bo treba redefinirati lokacijo, delovanje in logiko meje, da bodo lahko uradniki (ki delujejo vedno bolj transnacionalno in v sodelovanju s tretjimi osebami ali skupinami ter dejavniki iz zasebnega sektorja) potnike preverjali in prestrezali prej, pogosteje in na večji oddaljenosti od uspešnih držav, do katerih ti skušajo priti. Te trende je še okrepila trenutna pandemija.
Meja se ne razteza samo navzven, ampak tudi pronica navznoter. Ob soočenju z nevidnim virusom se mnoge države zatekajo k sledilnim napravam, ki so se nekoč zdele futuristične, in orodjem za nadzor, ki so jih prej uporabljale za boj proti terorizmu in za mednarodno špijonažo proti lastnemu prebivalstvu. Med ukrepi, ki posegajo v telesa državljanov, da bi zajezili okužbe s koronavirusom, so postavljanje “geo ograj”, s katerimi začrtajo virtualne zapore okoli karantenskih območij, uporaba elektronskih sledilnih zapestnic, ki opozarjajo oblasti, če ljudje kršijo karanteno, zagotavljanje, da bodo ljudje ostali doma, z droni in toplotnimi kamerami, ki s pomočjo umetne inteligence zaznavajo spremembe telesne temperature in ugotavljajo, kdo v skupini ima povišano (kot na primer na pekinški železniški postaji Qinghe).
Pri poskusu zajezitve okužb s covidom19 so Belgija, Češka republika, Danska, Francija, Nemčija, Italija, Irska, Latvija, Poljska in Nizozemska razvile mobilne aplikacije za sledenje stikom. S tehnologijo GPS in/ali Bluetooth na telefonu te aplikacije delovno intenzivno avtomatizirano sledijo stikom pozitivnih okužb in ugotavljajo, ali je bil uporabnik v bližini okužene osebe. Pridobljena informacija se nato shrani neposredno na mobilno napravo ali na centraliziran vladni strežnik za “povratni inženiring” gibanja in stikov državljanov, ki so bili na testiranju pozitivni. Aplikacija poljske vlade Kwarantanna domowa gre še korak dlje od zgolj ugotavljanja uporabnikove geolokacije: s prepoznavo obraza zagotavlja spoštovanje karantenskih omejitev. Na Poljskem si mora skoraj brez izjeme vsakdo, ki je v obvezni karanteni, namestiti aplikacijo na telefon, sicer tvega kazen.
Več evropskih mobilnih aplikacij so povezali v panevropsko sledilno omrežje. Sledeč uspešnemu pilotnemu projektu so države članice Evrop ske unije oktobra 2020 lansirale omrežje, ki je povezalo nacionalne apli kacije prek strežnika, lociranega v Luksemburgu. Strežnik bo dostopna točka za podatke o “bližini” in njihovo delitev med sodelujočimi državami Evropske unije. Na primer: če je bil prebivalec Italije, ki je pred kratkim potoval v Nemčijo, v tej državi v stiku z okuženo osebo, bo prejel obvesti lo – ali obratno.
Obravnava telesa kot mesta nadzora ni več izključno v pristojnosti vlad držav. Mednarodne organizacije se pri pripravi novega koncepta nudenja humanitarne pomoči vedno bolj naslanjajo na najnovejšo tehnologijo. Agencija za begunce ZN (UN Refugee Agency – UNHCR), Svetovni program za hrano (World Food Programme – IWFP) in Mednarodna organizacija za migracije (International Organization for Migration – IOM) razvijajo digitalne identitete za migrante. Biometrične tehnologije, ki zajamejo posameznikom lastne identifikatorje, predstavljajo hrbtenico teh novih sistemov upravljanja.
Ko se begunci odločajo, ali naj pristanejo na tako zbiranje podatkov in biometrično registracijo, bi v idealnem primeru morali imeti možnost svobodnih odločitev na podlagi informacij. Toda ključ, ki lahko odklene dostop do pomoči, žal postaja digitalna identiteta. V jordanskem taborišču Azraq begunci plačujejo hrano prek platforme veriženja blokov, imenovane Building Blocks. Ob pomoči biometričnih podatkov, ki jih je zbrala UNHCR in jih delila z WFP, 10.000 beguncev za nakupe živil v taborišču uporablja skene šarenice namesto gotovine ali vavčerjev. Podoben sistem beguncem omogoča, da kot bi mignil dvignejo svojo mesečno žepnino na bankomatih Cairo Amman Bank, opremljenih za skeniranje šarenice. Ti dosežki sprožajo pomembna vprašanja: Če je pogoj za hrano in zatočišče pridobitev vaših prstnih odtisov in skena šarenice, ali imate res možnost to zavrniti? In kaj pomeni privolitev?
Uporaba teh razvijajočih se tehnologij v humanitarnem sektorju spreminja delitev pomoči in zmožnost sledenja populacijam na poti, poleg tega pa tudi dejavno razteza državne meje navzven. Da bi lahko bolje nadzorovale pretoke čez meje, 23 držav v Afriki in Južni Ameriki uporablja IOMove informacije o migracijah in sistem analize podatkov (Migration Information and Data Analysis System – MIDAS) za “vodenje” več kot 100 prestopov meje. MIDAS zajema biometrične podatke potnikov in sproti preverja podatke v celotni mreži mej. Samodejno tudi primerja te podatke z državnimi in Interpolovimi opozorilnimi seznami.
Še en primer povezave med sektorjem za humanitarno pomoč in dejavnostmi za okrepitev meja predstavlja dogovor med UNHCR in Ministrstvom za domovinsko varnost ZDA iz leta 2019, ki vzpostavlja parametre za enosmerno posredovanje biometričnih podatkov beguncev iz UNHCR v podatkovne sisteme vlade ZDA. Te vrste dogovor, ki je za zdaj sklenjen samo z Združenimi državami, je precedenčni primer za prihodnjo interakcijo z drugimi državami. V vsesplošnem pomiku navzven dejavnosti mejnega nadzora, ki so se nekoč izvajale ob vstopu na ozemlje, zdaj sprožajo organizacije za pomoč beguncem v begunskih taboriščih tisoče kilometrov daleč. Posledično premike in prestope mej potujočih beležijo na številnih kontrolnih točkah na poti: pred prihodom, na mejnih prehodih in po vstopu v državo. Nekoč nepremakljiva ozemeljska meja se premika navznoter in navzven, pa tudi lomi na kose.
Skušnjava, da bi zbrali kar največ biometričnih podatkov, in zanašanje vlad in mednarodnih organizacij na vedno bolj zapleteno tehnologijo sta destabilizirali še eno mejo: tisto med javnim in zasebnim sektorjem. V preteklosti so imele vlade monopol nad odločanjem o obsegu in metodah zbiranja informacij o gibanju ljudi ter ravnanju z njimi. Ti časi gredo h koncu. Vpliv visokotehnoloških družb in drugih korporativnih akterjev na področju bionadzora in upravljanja identitete je bil že pred pandemijo občuten. Danes se poglablja in pospešuje. Če je “znanje moč”, bo imel vsakdo, ki ima nadzor nad podatki, velikansko prednost.
Ko postanejo ti sistemi običajnejši in bolj integrirani v prostor in čas, se okrepi nova arhitektura bionadzora. Tehnike nadzora, ki temeljijo na naših telesih kot osnovnih točkah regulacije mobilnosti, uvajajo že več desetletij, covid19 pa pospešuje njihov vstop v naše vsakdanje življenje. Prav lahko se zgodi, da bo ta trend tudi po umiritvi pandemije težko obrniti nazaj, saj prinaša velike izzive, ki jih je še vedno težko videti – precej podobno kot samo premikajočo se mejo.
O vprašanjih v zvezi s prostovoljno ali prisilno uporabo teh tehnologij – in njihove arhitekture – se bo treba še pogovarjati. Tudi kjer je norma soglasje, obstaja nevarnost, da prostovoljno uporabo tehnologije spodkoplje družbeni in ekonomski pritisk. Predstava o bližnji prihodnosti, v kateri bodo delodajalci od uslužbencev zahtevali, da si naložijo aplikacijo za sledenje stikom ali pred vstopom v poslovno stavbo opravijo sken temperature ali test s slino, ni nič kaj za lase privlečena. V Nemčiji mreža PwC trži aplikacijo za sledenje stikom Safe Space, s katero lahko delodajalci ugotavljajo tveganja okužb med svojimi zaposlenimi. Morda bomo morali prav vsi nositi s seboj “imunitetni potni list” ali nositi zapestnico ali gleženjsko verižico, ki bo beležila naše vitalne zdravstvene podatke (raven kisika, pulz, telesna temperatura), preden bomo lahko šli po nakupih ali v restavracijo? Taki ukrepi morda lahko pomagajo omejiti širjenje virusa, a ko enkrat stopijo v veljavo, bo duha bionadzora težko spraviti nazaj v steklenico, saj ponuja vladam, ki jim pomagajo močni akterji, nepredstavljive tehnološke “vsevidne” oči za nadziranje in sledenje gibanja kogar koli kjer koli. Vse to odpira precejšnje etične in pravne dileme in, tako kot sama pandemija, lahko dodatno poglobi že obstoječe neenakosti.
Kaj čaka globalne migracije in mobilnost, ko se bo pandemija polegla? V prvem valu odzivov je okrog 200 držav omejilo bodisi notranja potovanja bodisi potovanja v tujino. V nasprotju z govorjenjem o zidovih na mejah ZDA niso potrebovale niti ene vreče cementa, da so se zabarikadirale pred prišleki iz Kitajske in pozneje iz Evropske unije. Z nekaj stavki so določile, kdo sme vstopiti v državo (v glavnem ameriški državljani in stalni prebivalci) in koga bodo zavrnile – vse razen diplomatov in zdravstvenih strokovnjakov, ki so jih povabile na pomoč pri spopadanju z virusom.
Vzniknila pa je še ena manj očitna tema, ki je oživila mučno asociacijo med “okuženim” in tujcem. Formulacije v izjavah političnih voditeljev so govorile o virusu, kot da ga v njihovi deželi ni. Taka retorika koristi nacionalističnim agendam, na primer v izjavah pripadnikov italijanske skrajno desničarske Lige, ki za porast števila primerov krivijo priseljence. Lahko služi tudi kot izgovor za zaustavitev prosilcev za azil, zajetih na morju, da ne pridejo do kopna – to smo videli na Malti – ali za priganjanje k ustanavljanju “zaprtih taborišč”, kjer je prehajanje beguncev ven in noter nadzorovano z zapestnicami z mikročipi – to se dogaja v Grčiji. Podobna skrb glede preverjanja identitete in zaviranja mobilnosti je tudi podlaga načrtovanih določb evropskega sporazuma o migracijah (EU Migration Pact), ki zahtevajo zdravniške preglede izrednih prišlekov, ki “bi lahko bili pred tem izpostavljeni zdravstvenim tveganjem (npr. če prihajajo z vojnih območij ali če so bili v stiku z nalezljivimi boleznimi)”.
Vendar zapora in izločitev nista edina politična odziva, ki ju je sprožil covid19. Nekatere države so izkazale solidarnost z migranti in razširile ukrepe zdravstvenega varstva in socialne zaščite tudi na prebivalce, ki niso njihovi državljani. Pomislimo na odločitev portugalske vlade, da vsem migrantom, ki so že na njenem ozemlju, vključno s prosilci za azil, zagotovi enake pravice “do zdravstvene in socialne varnosti, do dela in stalnega bivališča”, kot jih imajo državljani, ker je to “dolžnost solidarne družbe v kriznih časih”. Tam je doživljanje istih nevarnosti na istem kraju in v istem času ustvarilo tovarištvo in skupnost. Tudi Kanada je prepoznala prispevek migrantov v boju proti covidu19.
Avgusta je vlada napovedala, da bo prosilcem za azil, ki med pandemijo delajo v zdravstvenem sektorju, ponudila možnost pridobitve stalnega bivališča v Kanadi. Na tej točki se zgodba spremeni: tisti, ki igrajo neko vlogo v skupnem boju proti smrtonosnemu virusu, ne predstavljajo več zdravstvenega tveganja ali “problema”, ki ga je treba rešiti, ampak postanejo del rešitve.
Čeprav taka ravnanja razkrivajo možnosti vključevanja, lok zgodovine kaže, da razprave o okužbah prevečkrat ponudijo vladam domnevno objektivne, racionalne argumente za uvedbo omejitev pri prehajanju mej. S sedanjo pandemijo ni nič drugače. Vendar je danes zmožnost nadzora veliko večja kot kadar koli v preteklosti. Kot kažejo opisani primeri, meje ne izginjajo, ampak si jih prej na novo izmišljamo, jih na novo izumljamo.
Daleč od sanj o svetu brez meja, ki so vzniknile po padcu Berlinskega zidu, danes ne vidimo samo več mejnih zidov, ampak tudi naglo množenje “prenosnih” zakonskih pregrad, ki se lahko pojavijo kjer koli, uporabljajo pa se selektivno in neenakomerno, z nihajočo intenzivnostjo in frekvenco nadzora. Ta razvoj ima dramatičen vpliv na obseg pravic in svoboščin, za katere lahko vsakdo od nas pričakuje, da jih bo užival, bodisi doma bodisi v tujini.
Posledice pandemije bomo morda čutili še dolgo po njenem koncu. Nove ultrasofisticirane tehnologije za bionadzor bodo sledile ljudem v čisto novih razmerjih moči v političnih območjih (i)mobilnosti. V tej spreminjajoči se realnosti se premikajoče se meje vedno bolj uporabljajo za odločanje, kdo si zasluži vstop skozi sicer zapahnjena vhodna vrata. Današnje odločitve bodo imele dramatične posledice za jutri. Ali se postavljamo po robu hitro razvijajočim se ukrepom bionadzora, ki ne upoštevajo pomislekov o enakosti, zasebnosti, soglasju in sorazmernosti, in če se, kako? Odgovor na to bo določal prihodnost – ne samo premikajočih se mej, ampak tudi naših številnih skupnosti in pripadnosti.
Ministrstvo za notranje zadeve (2007). Securing the UK Border: Our Vision and Strategy for the Future (Varovanje meje Združenega kraljestva: Naša vizija in strategija za prihodnost). Ta članek obravnava ideje, ki so bile prvič objavljene na spletni platformi Open Democracy.
Published 1 October 2021
Original in English
Translated by
Maja Kraigher
First published by Green European Journal (English version), Sodobnost 9/2021 (Slovenian version)
Contributed by Sodobnost © Marie-Eve Loiselle / Shachar Ayelet / Sodobnost / Eurozine
PDF/PRINT
After over 20 years of publishing for free, Eurozine needs your support to get through an exceptionally lean year.
Become a Patron and get exciting perks for your help!
Want to hear a human voice?
Listen and subscribe wherever
you get your podcasts.
Subscribe to know what’s worth thinking about.
Those forced to flee from conflict, persecution, violence or human rights violations need protection; recognition of their plight is an ongoing struggle. And the causes of forced migration are growing. What now defines ‘survival’ – that all important refugee watchword – may indeed need reconsideration.
In an insane game of geopolitical musical chairs, some post-Soviet European states try to cast themselves as Central, although they don’t feel quite the same way about their neighbours. Why won’t they just identify with the East? A pair of reads from opposite ends of the Union offers fresh insight into the discourse of Central Europe.