Razpoke v prihodnosti

Dogodek, datum. Bežen trenutek nasilja in odrešitve: svet se spotika, izgublja ravnotežje in ga naposled ujame. Politične razprave se osredotočajo na ta izredni trenutek. Kmalu nato se v ta posebni dogodek vrinejo nove interpretacije, pričakovanja in razočaranja. Napihnjen je kot balon, ki se oddaljuje od časa in prostora in glede na okoliščine tudi menja svojo smer.

Takšni pretresi, kot smo jim bili priča leta 1989, za evropsko zgodovino, ki pozna pretresljive prelome s preteklostjo s trajnimi posledicami za prihodnost, niso nič novega. Srce, ki preskoči en utrip; nenadna evforija, ki jo povzročijo obljube o naglih in korenitih spremembah, in nato izčrpanost. Kaj pa želimo doseči s temi našimi revolucijami? Ob blizu se nam zdijo drugačne, izdajalske so in hkrati izdane. In zdi se, da dlje ko se oziramo v preteklost, bolj temeljito se vsaka generacija nameni razstavljati svojo dediščino. Ruska revolucija, ko je Lenin plesal in praznoval pred Zimskim dvorcem, je trajala triinsedemdeset dni, en dan dlje kot Pariška komuna. Če Komuna predhodno ne bi bila obveljala za propadlo revolucijo, potem bi za takšno obveljala prav ruska.

In vendar, Komuna ni bila ne »revolucija« niti »neuspeh«, kljub njenemu krvavemu zatrtju. Tisti, ki so jo podpirali ali se borili zanjo, so več časa namenili iskanju dela kot samemu delu. Mnogi so bili obrtniki, ponosni na svoje veščine: oblikovalci brona, graverji, čipkarji in rezbarji. Bolj kot je industrializacija napredovala, manj so imeli priložnosti, da bi lahko opravljali svoj poklic.

Boj za Pariško komuno in za ideje, ki jih je ta predstavljala, se je večinoma osredotočal na pravico posedovati sadove lastnega dela. Komuna je tako držala ogledalo ruskim revolucionarjem. Velik del njihovih ciljev je sovpadal s cilji Rusov – in boljševikom se je bilo težko upreti želji po plesu, ko so ugotovili, koliko bolj uspešni so bili kot pariški komunardi.

Zgodovina v časih dramatičnih sprememb prinaša pomembne vpoglede. Vseeno pa mora biti zgodovinska pripoved najprej razdelana, presejana in preoblikovana. Šele takrat lahko širi zavest, spodbuja aktiviste in opazovalce ter ponuja upanje za prihodnost. Smo res kar pozabili, da se je neka vojna končala leta 1989? No, to je bila hladna vojna, vsaj v Evropi. Želja po miru je pripeljala do padca Berlinskega zidu. Ampak ali sta odrešitev in upanje na spravo povzročila, da je spomin na komunizem zbledel? Je mar obstajal razlog za to, da je spomin moral biti naglo zamrznjen, njegova intenzivnost pa odpravljena? Spomin je bil ovira, in to ne samo ponovni združitvi, temveč tudi težnjam Vzhoda, da bi pokazal, koliko več od svoje bližnje preteklosti še ima za ponuditi. Obenem pa je nič krivemu in radovednemu Zahodu omogočil, da je pristopil in začel vlagati svoje resurse na Vzhod.

*Naše videnje prihodnosti je v celoti odvisno od naših izkušenj. Tisti, ki so živeli na Vzhodu, so bili izpostavljeni izkušnjam, ki so bile za Evropo po letu 1989 povsem irelevantne. Ko so prišli v stik z vzporednimi in neprimerljivimi plastmi pojavov, so se neizbežno znašli v opoziciji do novega. Švedski novinar Richard Swartz pravi, da je svojo knjigo Room Service: Reports from Eastern Europe napisal zato, da bi ohranil spomin na to, »kako je zares bilo« v obdobju tridesetih let, ko je deloval kot tuji dopisnik iz Poljske, Češkoslovaške in nekaterih Baltskih držav. Kljub temu pa je njegov rankejevski cilj razvodenel ob samoposmehljivi negotovosti – vsi smo nagnjeni k temu, da mešamo spomine, luknje v spominu in popačenja spomina v približno enakem razmerju. Vseeno pa je isti demon, ki je strašil po poglavjih te knjige, strašil tudi telesa in ume polovice prebivalstva Evrope. Danes tvegamo, da pozabimo ali da popačimo vzrok za evropsko patologijo: komunizem.

Nedavno mi je nekdo povedal (pozabil sem že kdo), da je Praga prijetno in živahno mesto, polno hiš veselih pastelnih barv in ameriških študentov, ki sedijo po kavarnah in pišejo naslednji véliki ameriški roman. A to ni res, vsi vemo, da je Praga brezbarvno mesto, polno psov in gradbišč, v katerem, če se po njem odpraviš ponoči, lahko naletiš kvečjemu na kako osamljeno izgubljeno dušo, ki je izgubila ključ od stanovanja. In če že kdo v Pragi piše karkoli, potem piše politične slogane tipa »večno prijateljstvo s Sovjetsko zvezo«.

Room Service je bila ena od najpomembnejših knjig, ki sem jih bral sredi devetdesetih. Imel sem 26 let in sem se ravnokar bil preselil v Berlin. Večkrat sem prebral švedsko izdajo in ko je izšla tudi v nemškem prevodu, sem prebral tudi to izdajo. Zato me nihče pozneje ni mogel vleči za nos. Na Vzhodu so stvari res bile drugačne. In kmalu zatem so postale še bolj drugačne. To je bilo jasno že v tej zgodnji fazi.

Swartzovo pisanje je bilo prežeto z zapuščino razsvetljenstva, ki je precej zamujalo, z muhavostjo čeških mojstrov, z glasovi Bohumila Hrabala in Vaclava Havla. Resnica seveda obstaja. In navadni ljudje seveda premorejo dovolj moči, da sprožijo spremembe. Le da se izredno redko dogaja, da se do resnice tudi pride in da se družba dejansko spremeni. Swartz se je že čutil premaganega: mislil je, da se nihče ne bo spomnil. Jasno mu je bilo, da bo nedavna zgodovina zbledela iz kolektivnega vidnega polja. Da bodo štiri desetletja totalitarizma s katastrofalnimi ekonomskimi in ekološkimi posledicami reducirana skoraj izključno na prozorno platno, za katerim bodo ljudje z Zahoda odkrivali resnično Evropo.

*Evropo še vedno deli ljudska izkušnja komunizma. Celi svetovi stojijo med tistimi, ki so bili del zgodovine Vzhoda in jo poznajo do obisti, in tistimi, ki so jo samo študirali in obiskovali kraje, o katerih so brali. Zgodovina ne pozna tako hitre preobrazbe: cela regija, malodane pol celine, je naenkrat postala predmet ugibanja in nekakšna prikupna starina.

Resnična Evropa se je v devetdesetih letih res morda lahko zdela privlačna. Podoba pokrajine je bila cvetoča in lastniki nepremičnin so vlagali v skupnost. V središču vsega je stal državljan. Tukaj so se združevale najboljše pridobitve iz časa pred prvo svetovno vojno in ustvarile svet intimnih urbanih okolij, ekonomske in umetniške svobode, ki je vključeval tudi vse sodobne pridobitve iz časa po letu 1989: komunikacije, odprtost in demokracijo.

Naenkrat so se meje odprle. Prečkale so jih množice ljudi, a ne zgolj z Vzhoda proti Zahodu. Mnogi tisti, ki si močno in srčno želeli Evrope, so potovali tudi z Zahoda na Vzhod. »Glej!« smo vzklikali eden drugemu, medtem ko smo vandrali po mestih. »Tisto, kar smo mi odpravili, je tukaj še vedno prisotno. Tukaj še vedno razkazujejo vse tisto, kar smo mi že poskrili. To je Evropa, ki smo jo hoteli obdržati. Razpokana prihodnost, ki se nikoli ne bo zgodila.«

Anahronizem je bil čudovita religija in prisoten je bil povsod. Sprožal je romanja. Ponujal je možnosti in osvoboditev. »Si lahko misliš!«, smo govorili eden drugemu, medtem ko smo citirali tako Margaret Thatcher kot Francisa Fukuyamo, »Alternativa je dejansko na dosegu roke! In v nasprotju s prihodnostjo sploh ni negotova«.

Dediščino leta 1989 sestavljajo tudi druge knjige. Ko jih pobiram s knjižnih polic, me že ob pogledu nanje spreleti srh. Na dušek sem prebral Between East and West avtorice Anne Applebaum, v kateri opisuje popotovanja, ki so jo peljala po mejnih področjih od Kaliningrada do Istanbula. Večina teh potovanj se je zgodila okrog leta 1990. Applebaumova se včasih nanaša tudi na obdobje, ko je v osemdesetih letih kot raziskovalka delala v Sovjetski zvezi – in tedaj se je že navadila na legitimacije tujih študentov, na obvezna potovalna dovoljenja in predpisane itinerarje. Samo enkrat se je zgodilo, da je sistem teh omejitev zatajil. Vlak iz Leningrada je zaradi popravila moral narediti nepredviden postanek v Lvovu, nekoč poljskem mestu v zahodni Ukrajini. Potniki so smeli zapustiti svoje sedeže in se za pet ur odpraviti po mestu. Ko je Applebaum stopila z vlaka, se je počutila, kot da počne nekaj nenavadnega. Prvič je bila vstopila v to mejno področje. »Bilo je, kot da bi mi kdo rekel, da lahko vstopim v okvir slike.«

Sprehajala je po mestu in se znašla na pokopališču. »Vsenaokrog mene je naključno, eden poleg drugega, ležala množica spomenikov kaotične zgodovine Lvova.« Odmaknila je listje in travo z enega nagrobnika in zagledala napis K&K, cesarski in kraljevski, simbol avstro-ogrske monarhije. Tam je odkrila tudi grške pravoslavne križe, novejše sovjetske grobove z rdečo zvezdo, pa tudi nagrobne kamne, s katerih je čas že izbrisal besedilo, a so še nosili vklesane podobe jokajočih pesnikov, ki so namigovale na neizbežno smrt. Vsi ti mrtvi so ležali položeni eden vrh drugega na pokopališču, ki je vsebovalo ogromno skrite zgodovine – ta pa je bila prikrita za »pusto sovjetsko pokrajino in suhoparnimi predpisi.«

To je eden od arhetipskih prizorov v Evropi po letu 1989. Ne štejem več, kolikokrat sem tudi sam počel isto: blodil po pravoslavnih, katoliških in luteranskih pokopališčih ali po muslimanskih in judovskih grobiščih ter izkušal to silno podzemno moč raznolikosti. Stal sem med pozabljenimi in med mrtvimi in zdelo se mi je, kot da pod podplati čutim, kako novi pomladni poganjki rinejo iz zemlje.

*William Morris je julija 1871 hodil čez Snaefellsnes na Islandiji. Opazoval je razmetane kamne na robu polja lave, kar mu je sprožilo asociacijo na »delno odstranjene pariške barikade«.

Pariške komune je bilo takrat konec, Morris je pisal ženi Jane, da se mu je spomin na komuno zdel še pomembnejši, ko je bil na Islandiji, medtem ko je te iste dogodke, ko so se dogajali na pomlad istega leta, komajda opazil. Postajal je navdušen nad Islandijo in pisal, kako se mu zdi, da dežela »nima nikakršnih vidnih znakov komercializma«. Presrečen je bil, da je lahko končno in z lastnimi očmi videl ta »vzporedni svet«. Nič čudnega torej, da jo je povezal z bojem komunardov v Parizu.

Morris se je zavedal, da je romantik. Srednjeveška Islandija je bila slutnja tistega, kar bi lahko postala – podobna slutnja je bila Pariška komuna, katere likvidirani aktivisti so bili malo predtem pometani v množične grobove: še en primer tega, kar bi lahko bilo. Morris je temu miselnemu eksperimentu rekel »prispodoba«. Prispodoba ni zgodba o preteklosti, temveč način, kako to preteklost odpreti, kakor vrata vrtne lope, da bi v njej našli realne možnosti za spremembo – in da bi uporabili upe iz preteklosti ter z njimi strukturirali potrebe sedanjosti.

Pariška komuna ustreza Morrisovi definiciji prispodobe. Videl jo je kot »vzorčni predlog«, ki se je izkazal za neuresničljivega, kljub temu pa živi naprej kot spomin, primer in upanje za prihodnost.

*Uspelo nam je zamuditi, a morda smo pa le prispeli pravočasno. Potovali smo mimo mest in vasi, v katerih so se betonske plošče, les, udrte strehe, majave ograje in železne pregrade stapljale v sivo testo revščine v želji po nekem drugem svetu. Prišli smo ravno prav, da smo lahko še zagledali Poveljnika Sivih, kot je Andrzej Stasiuk v svojem romanu Galicijske zgodbe poetično opisal komunizem, a smo ga videli samo v hrbet, preden je zavil za vogal. Nikoli nam ni razkril svojega obraza, a vseeno pa ni bilo težko slediti njegovi poti.

Kaj smo vedeli o resničnem komunizmu? Nič. Privlačile so nas reči, kot je bil recimo akvarij, zamašen s sedimentom, ali cerkev brez zidov. Ta cerkev brez sten je bila polna ljudi. Ti so se stiskali in drenjali skupaj, glasovi v zboru pa so se združevali v enega – tako drugačen prizor od tistih, ki se jih spominjamo iz otroštva, prizorov praznih in utrujenih cerkva.

Tisto, kar smo tam odkrivali, ni bil komunizem, temveč nekaj drugega, nekaj starodavnega. Pod vsemi temi plastmi se je skrivala Evropa, ki je bila ozdravljena. Ko je Zid leta 1989 padel, se nam je vrnilo tisto, kar smo bodisi nezavedno ali na skrivaj pričakovali: vrnila se je sama zgodovina. A to ni bila tista zgodovina, ki smo se je učili v šoli, označena s kljukicami na robu lista, če smo pravilno odgovorili na vprašanje, temveč je šlo za razdrobljene, obupno žalostne, a vseeno nekako mamljive zgodbe iz preteklosti, ki so nam grozile s smrtjo, ki so prevzemale človeško obliko in lezle v posteljo devetnajstletnika, ki z nahrbtnikom na ramenih prvič potuje proti vzhodu, preko Sassnitza proti Budimpešti.

Nikakor se ni zdelo možno, da bi lahko normalno potovali po tej znova oživljeni Evropi, saj je bila njena zgodovinskost kot nekakšen poseben medij, skozi katerega si se moral šele prebiti. To je bilo naporno in upočasnilo te je. Moral si prenašati vonjave, ki so se zalezle v tvoja oblačila, in nekaj gumijastega se ti je lepilo na podplate.

Takrat, leta 1990, ko smo Švedi pakirali kovčke in se odpravljali nekam v Srednjo Evropo, smo bili zmotno prepričani, da je naša država skupnost brez zgodovine. To je bila napaka, čeprav je fraza »Mi Švedi nimamo zgodovine« značilen nacionalni pregovor. Je pa res, da nismo imeli izkušenj z zgodovinskimi dogodki, ki bi nas zrinili v kot, nas zadrževali, nam kradli ali izkrivljali življenja. No, vsaj tako smo bili prepričani (četudi smo imeli takšne izkušnje, ampak na drugačen način – in potrebovali smo nekaj časa, da smo to ugotovili).

*Boji, ki so privedli do dogodkov leta 1989, so bili konstruktivni. V nasprotju s prejšnjimi evropskimi revolucijami namen tokrat ni bil, da bi uničevali staro, temveč da bi gradili nekaj novega: državljansko skupnost. Mnoge od vodilnih osebnosti teh revolucij so v preteklosti izrazile željo po grajenju: Václav Havel, Lech Wałęsa, Adam Michnik in Marianne Birthler. Za postsocialistično preobrazbo se je nato izkazalo, da nima ne jasnega začetka ne očitnega konca. Demokratizacija, privatizacija, obnova in širitev Evropske unije – preteklosti še vedno nismo bili zmožni zapreti vrat. Veliki projekt evropske integracije je bil podoben šotoru, ki s svojim raztrganim platnom prosto plapola v vetru.

Globalne težave (finančna in begunska kriza) so se pojavljale ena za drugo, Evropa pa ni postala še tesneje povezana. Ravno nasprotno, zdi se, da pojavljajo še dodatni razkoli. Proti koncu devetdesetih let se pojavi težava s prihodnostjo evropskega povezovanja. Anahronistično območje srednje in vzhodne Evrope je bilo z estetske perspektive vredno ohranjanja za vsako ceno. Ko je Zid padel, se je razkrila tudi prispodoba o prepletu možnosti, ki so tvegale, da se izgubijo v vzporednem svetu resničnosti. »Zares, pojma nimamo, ali [evropska svoboda] predpostavlja resnično svobodo,« je leta 2002 povedal  Andrzej Stasiuk v intervjuju za Gazeta Wyborcza. »Ne želim si, da bi liberalizem, ki prevladuje v Evropi, postal naslednja ideologija, ki nam bo gospodovala. A kljub zadržkom se bojim, da se bo zgodilo prav to. Močno mi bo žal, če se Evropa izgubi v neki homogeni mešanici, v kateri ni več mogoče ločiti Vzhoda od Zahoda.« Če hočemo razumeti Evropo, potem je geografija verjetno manj pomembna od domišljije, čeprav sta obe intimno povezani kot norost in kot zdrava kmečka pamet – vsaj tako Stasiuk. Morda pa je Evropa obsojena na to, da ostane nedokončan projekt? Gre za padec iz milosti in za olajšanje? Odprto obmejno območje med resničnimi prostori; med pričakovanji in napačnimi računicami. Tokovi, ki se združujejo v podzemnih vodah, preden se iztečejo v morje.

Prepad med Zahodom in Vzhodom je bil po letu 1989 še vedno geografski in moralni, kot je vedno bil. Niti ne gre za to, da bi si Vzhod in Zahod zdaj nehala izposojati eden od drugega in vračati posojene reči, vse iztrošene in obrabljene. Še več: nove razmejitve so zarezale globoke razkole med generacijami in posledično tudi med različnimi ambicijami ter svetovnimi nazori.

*Prvič, ko sem se preselil v Berlin, se je pisalo leto 1994. In nekaj časa je bilo to mesto vse, kar sem imel. Pogrešal sem veliko stvari, med njimi tudi denar ter ustrezne načr te za prihodnost. Po drugi strani pa je najemnina znašala drobiž, nisem imel razlogov za žalost, užival sem v mnogih rečeh in imel sem toliko časa na razpolago, kolikor sem ga potreboval. Zganjal sem takšen »rokenrol« in tako močno drugačen sem bil glede na svoja pasivno piflarska in zelo draga študentska leta v Stockholmu, da sem presenetil celo samega sebe.

V tem sem našel svoje zatočišče pred svetom: kar izginil sem. In izginil sem takrat, ko se še niti zavedel nisem potrebe, da bi moral izginiti. Po tihem in velikopotezno. Nisem si mogel misliti, da bom postal odvisen od tega zatočišča. Kar naprej in kadarkoli sem izgineval tja, da bi se hranil z novimi vtisi. To so bila leta popolne samoizpolnitve.

A dlje ko sem tičal v tem vzorčnem predlogu vzporedne resničnosti, bolj so me dohitevali drugi vidiki. Oklep anahronizma je prav grdo rjavel. Pridobil sem spomine. In čeprav nikoli nisem osebno srečal Poveljnika Sivih, sem od prijateljev vseeno veliko slišal o njem. Orientiral sem se tako, da sem se učil o preteklosti drugih ljudi. To je bila neka nova oblika geopolitike, šlo je za pokrajine, ki so bile drugačne od tistih, ki sem jih že bil obiskal. Nikoli nisem živel s temi rečmi, a sem lahko vsaj prisluhnil, kaj so mi drugi povedali o njih.

In prav v tistih letih se mi je Evropa odprla, ena zakladnica za drugim. Najprej Berlin, Praga in Budimpešta, nato Lvov in Kijev ter, po nekaj vojnih letih, tudi Zagreb, Beograd in Sarajevo.

Poveljnik Sivih pa se mi je znova izmuznil. A do zdaj je ta izmuzljiv, četudi banalen lik pridobil nekaj bolj konkretnih značilnosti in funkcij. Lahko je bil učitelj ali roditelj, a tudi policaj ali morilec. Še bolj pa mi je postalo jasno, da je obstajala eksplozivna razlika med tem, ali si bil tam in tako postal zaznamovan, morda celo skvarjen, ali pa si tja prispel prepozno, ravno toliko pozno, da si lahko samo še zbiral svojo zbirko anahronizmov, držal ogorčene govore in pisal vabila na pisateljske konference.

Dubravka Ugrešić v Ministrstvu za bolečino piše tako: »Že čez kako sekundo ali dve bodo iz omenjenega postkomunističnega grmovja, tako kot premikajoči se gozdovi, prišli povsem drugi ljudje, ovenčani z doktorati pomembnih naslovov«.

Tudi sam sem večkrat naletel na te ljudi v predavalnicah, na konferencah in tudi v svoji pisarni, ko sem pregledoval njihova besedila z naslovi tipa Razumeti preteklost – pogled naprej. Kot bi rekla Ugrešićeva: »tudi stiska zahteva menedžment, brez menedžmenta je stiska popoln neuspeh.«

*Osrednji prizor v njenem romanu kaže hrvaško literarno kritičarko v izgnanstvu v Amsterdamu, kako gleda film Philipa Kaufmana, ki temelji na Neznosni lahkosti bivanja Milana Kundere. Tej gre sprva močno na živce poetizacija življenja v komunistični Pragi. »Življenja navadnih komunistov« so polna klišejev in Daniel Day-Lewis deluje še bolj češki od večine Čehov. A iluzija se naenkrat prekine in estetika anahronizma ne more več zanikati njene izkušnje. Juliette Binoche med rusko zasedbo Prage strmi v cev pištole. In naenkrat neha biti Juliette Binoche. Namesto tega vse postane pristno. »Takrat se mi je zazdelo, da tam, na platnu, preigravajo tudi mojo lastno intimno zgodovino«.

Enostavno pozabi, si reče glavna junakinja Ugrešićeve. To nam bo pomagalo, da z najboljšim iz naših sanj in naših laži zgradimo nov svet. Dobrodelnost in sočutje nista dovolj. Pomaga le pozaba. Ponižanje in bolečina služita zgolj temu, da ne nehamo pomniti.

Pozabi! Ne pozabi pozabiti. Zavoljo prihodnosti in zavoljo življenja.

To so besede nekoga, ki nikoli ni izkusil sladkosti anahronizma. Medtem pa smo tisti, ki smo prišli malo prepozno, zgolj bežno še uspeli zagledati hrbet poveljnika ali učitelja ali rablja, in smo se lahko kadarkoli umaknili nazaj na sedeže za občinstvo – nam zveni pozaba grozeče. Nam se zdi, da zgodovina osmišlja Evropo, da je to snov, iz katere smo narejeni, in medij, skozi katerega se gibljemo, čeprav nas upočasnjuje in nas spravlja v oklevanje.

*Danes bom preživel dan s skupino akademikov s fakultet za umetnost in družbene vede. Večina članov skupine je odraščala v Vzhodni Nemčiji, Sovjetski zvezi in na Poljskem. Mnogi od njih so deset let mlajši od mene, če štejemo čas, prebit na tem svetu – kajti zagotovo obstajajo še drugi načini za merjenje dolžine življenja. Ko je Zid padel, so bili še otroci. Tisto, kar lahko pomnijo, se zdi, kot da gori s posebnim žarom, njihovi spomini so plodni in polni skrivnostnosti. Velika vprašanja iz časov njihovega otroštva so se osredotočala na pomen svobode, tako v praktičnem kot v realističnem smislu. Je svoboda sploh možna? Kako se izobraziti? Kako se usposabljati v družbi, v kateri se družbene vrednote lahko tako hitro spreminjajo?

»Vi Švedi niste nikoli bili ujeti vmes, nikoli niste obtičali na nikogaršnji zemlji« so mi rekli med enim od večernih obrokov. »Vedno ste bili nad vsem tem. Kot angeli. Ki gledajo navzdol.«

Naučil sem se tudi tega, da uveljavljene periodizacije ne upoštevajo vedno najpomembnejših datumov sprememb; da se je o teh mogoče pogajati, da so ti datumi podvrženi nenehnemu preverjanju. Glede na to, kako so ljudje izkušali padec Sovjetske zveze, je morda 1984 še pomembnejši mejnik. To je bil trenutek, ko so postali postsovjetski. Na primer: če ste bili rojeni pred letom 1984, ste lahko pri devetih letih postali pionirji ali predpionirji pri sedmih. A če ste bili rojeni po tem letu, te institucije ni bilo več, ko ste dosegli starost pionirčkov. Tako kot ni bilo več države, ki si je to institucijo izmislila in jo omogočala.

Ena od mojih najbližjih prijateljic, ruska arhitektka, ki je bila rojena leta 1980, mi je nedavno opisala prizor iz svojega otroštva, ki ji je obtičal v spominu: »Spominjam se dne, ko sem nehala likati svojo pionirsko rutico. Imela sem 11 let. Nihče mi ni razložil, da se je nekaj spremenilo. A to sem verjetno začutila sama. Naenkrat je postalo nepredstavljivo, da vzamem ven likalnik in polikam gube … kako nesmiselno. Mati me je oštela, češ kako sem lena. Ampak malo kasneje je poklicala vodjo pionirske skupine in mu povedala, da me tistega dne ne bo na sestanek, in da verjetno nikoli več ne pridem. Še zdaj se spomnim, kako je zašepetala v slušalko: ʻČemu le?’«