0,01 %

Genetika, rasa in metodologija diferenciacije

V zadnjem stoletju je odnos genetikov do vprašanja človeških “ras” problematičen. Pojem ras sicer sega veliko dlje v zgodovino, a v 20. stoletju je genetika pogosto podžigala politične ideologije in gibanja, temelječa na ideji, da je človeška bitja mogoče razdeliti v različne biološke skupine. Najočitnejši primer tega je seveda interakcija med rasno biologijo, evgeniko in fašizmom, ki je dosegla vrhunec v holokavstu in množičnem pomoru Judov, Romov in drugih “manjvrednih ras”.

Toda tudi po tem, ko so bili nacistični zločini razkriti, ko je bila evgenika diskreditirana in je OZN v začetku petdesetih let 20. stoletja objavila izjavo o temeljni enotnosti človeštva, so mnogi genetiki še vedno trdili, da bi ljudi lahko kategorizirali v biološke rase.1

Koncept rase iz povojnega znanstvenega diskurza ni bil izbrisan, ampak je bil, kot se je izrazil sociolog Troy Duster, “živ pokopan”.2 Samo pet let po izpraznitvi Auschwitza je imunolog William Boyd objavil knjigo Genetics and the Races of Man (Genetika in človeške rase), v kateri je – v nasprotju s tistimi, ki so izraz rasa “zlorabljali” – zagovarjal “znanstveno delitev človeštva na rase”.3

Boydova knjiga je spodbudila vrsto povojnih znanstvenih del, ki so predstavljala tipologije človeških ras. Najti jih ni bilo le v razvpitih akademskih revijah, kakršna je bila Mankind Quarterly, ampak tudi na oddelkih za populacijsko genetiko in biološko antropologijo uglednih ustanov.4 Celo v primerih, ko so besedo “rasa” zamenjali bolj tehnični izrazi, na primer “populacija” ali “genski klaster”, je bila ideja, da človeška bitja po genski strukturi pripadajo različnim skupinam, še vedno prisotna.

Molekularizacija rase

V kratkem obdobju okrog preloma tisočletja pa je kazalo, da bo novo področje molekularne genetike – raziskovanje človeškega genoma na ravni DNK – prineslo konec starega rasno-tipološkega projekta. Raziskovalci v Projektu človeškega genoma (Human Genome Project – HGP) so namreč poleti 2000 predstavili svojo karto človeškega genoma in odkritje, da so vsi človeški DNK 99,9-odstotno enaki, je vzbudilo upanje, da bo koncept rase končno izgubil znanstveno legitimnost.

“Najpomembnejše dejstvo življenja na tem svetu je naša skupna človeškost,” je izjavil ameriški predsednik Bill Clinton na tiskovni konferenci HGP. Genetik Craig Venter, eden izmed pobudnikov projekta, je zatrdil, da beseda rasa “nima nikakršne genetske ali znanstvene osnove”.5 Clinton in Venter sta upala, da bo podobnost – dejstvo, da je genska razlika med ljudmi zanemarljiva – spodkopala preživete ideje o biološki rasi.

Toda zgodilo se je ravno nasprotno. Predstavitev cloveškega genoma ni prinesla konca ukvarjanja genetikov z raso, ampak je oživila razprave o bioloških razlikah. V clanku “Unequal by Nature” (Neenaki po naravi) je genetik James Crow leta 2000 zapisal: “Vecino [genskih] razlik, ki jih opažamo, povzroca zelo majhen delec DNK. Ce je v celici šest milijard baznih parov [DNK], je majhen delec – tisocinka šestih milijard baznih parov – še vedno šest milijonov razlicnih baznih parov na celico. Prostora za genske razlike med nami je torej ogromno.”6 Crow je tako zavrnil idejo, da je stotina odstotka genske razlike neznacilna. Dejanske razlike med belopoltimi, azijskimi in afriškimi osebki upravicujejo nadaljnjo uporabo besede rasa, je zatrdil.

Feldman, genetik iz Projekta razlik cloveškega genoma (Human Genome Diversity Project – HGDP), je leta 2000 v odmevni študiji v reviji Science zapisal, da je ljudi mogoce razdeliti v šest genskih klastrov, ki se ujemajo z geografskimi regijami, kot so Evropa, Vzhodna Azija in Afrika.7

Istega leta sta medicinska raziskovalca Esteban Burchard in Elad Ziv izja vila, da sta “minuli desetletji raziskav v populacijski genetiki pokazali, da do najvecje genske diferenciacije […] prihaja med kontinentalno locenimi skupinami” in da “zanikanje rasnih in etnicnih razlik […] ne bo pripomoglo k temu, da bi te izginile”.8

Leta 2005 je skupina raziskovalcev odvzela vzorce DNK dolocenemu
številu belcev, Africanov, Vzhodnoazijcev in Latinoamericanov v Združenih državah Amerike ter ugotovila, da so pri štirih “genskih klastrih”, ki so se izoblikovali v njihovi analizi, “visoke korelacije” z izraženimi etnicnimi pripadnostmi udeležencev študije.9 Leto pozneje je ameriški senator Barrack Obama predlagal, da naj bi vlada ZDA financirala raziskave o “rasi, genomiki in zdravju”, da bi ugotovili, kako bi lahko uporabili genetsko presejanje, diagnostiko in postopke zdravljenja za izboljšanje zdravja in zdravstvene oskrbe rasno in etnicno manjšinskih populacij.10

Novo podrocje molekularne genetike tako ni spodkopalo bioloških idej o rasnih razlikah, ampak jih je nazadnje celo okrepilo. Poudarjanje podobnosti se je umaknilo vedno mocnejšemu  osredotocanju na razlike. Razumevanje rase kot družbenega konstrukta, in ne toliko dejanske stvarnosti, je bilo, kot je v zacetku leta 2005 zapisal biolog Armand Marie Leroi, zelo povedno.11

Koncept rase je postajal “molekulariziran”: ce je v genetiki tradicionalno veljalo, da je raso mogoce dolociti s fenotipskimi znacilnostmi (kot so krvna skupina ali dimenzije lobanje), se je zdaj uveljavilo prepricanje, da se izraža v genotipskih variacijah v cloveški DNK.

Take domneve so na široko odprle vrata novi vrsti molekulariziranega znanstvenega rasizma. Psiholog David Rowe se je v clanku leta 2005 vprašal, ali bodo nove tehnologije DNK zmožne dokazati razlike v inteligenci med temnopoltimi in belopoltimi posamezniki. “V nekaj prihodnjih desetletjih,” je zatrdil Rowe, “bo verjetno odkritih mnogo genskih rasnih razlik.”12 V naslednjih nekaj letih je vrsta genetikov ugibala o povezavah med DNK, raso ali narodnostjo in pojavi, kot so kriminalnost, impulzivnost in inteligenca.

Molekularizirani znanstveni rasizem je dosegel vrhunec leta 2014, ko
je znanstveni novinar Nicholas Wade objavil knjigo A Troublesome Inheritance: Genes, Race and Human History (Neprijetna dedišcina: geni, rasa in cloveška zgodovina). V skladu z rasno tipologijo 18. stoletja je Wade trdil, da je molekularna genetika dokazala obstoj “treh glavnih ras”: Africanov (temnopoltih), Kavkazijcev (belcev) in Vzhodnoazijcev (rumenopoltih). Po njegovem prepricanju bi genetiki s preucevanjem markerjev z informacijami o poreklu v genomu lahko ucinkovito prepoznali raso razlicnih posameznikov.

Wade je nadalje trdil, da znacilnosti Africanov, Kavkazijcev in Vzhodnoazijcev v koncni fazi doloca naravna selekcija: genske mutacije, ki so bile najprimernejše za preživetje v dolocenem zgodovinskem kontekstu, so povzrocile dolocene oblike prevladujocega obnašanja. Inteligenco Judov, podjetnost Evropejcev in kolektivizem Azijcev bi lahko razumeli kot rezultat genetsko zgodovinskega procesa, ki je postopno položil temelje za celotne družbe. Kot se je izrazil Wade:

[Razlike med cloveškimi družbami] izvirajo iz precej neznatnih variacij v cloveškem obnašanju […], ki so se razvile znotraj vsake rase v casu njenega doživljanja geografskih in zgodovinskih izkušenj. Te variacije so postavile okvir za družbene institucije izrazito razlicnega znacaja. In prav zaradi svojih institucij – ki so v veliki meri kulturne strukture, slonece na temelju genetsko oblikovanih družbenih obnašanj – so družbe Zahoda in Vzhodne Azije tako razlicne, da so plemenske skupnosti tako drugacne od sodobnih držav in da so bogate države bogate in revne siromašne.13

Dejstvo, da je cloveško obnašanje gensko zakodirano, je po Wadovih trditvah znanstveno dokazano; tisti, ki so temu ugovarjali, naj bi bili bodisi marksisti bodisi akademiki, ki so nasedli multikulturni dogmi. Kljub sklicevanju na sodobno molekularno genetiko pa je knjiga A Troublesome Inheritance doživela ostre kritike znanstvene srenje. Kmalu po njenem izidu je vec kot sto znanstvenikov napisalo pismo, v katerem so se distancirali od Wada in jasno povedali, da njegove teorije “na podrocju populacijske genetike nimajo podpore”.14

Med podpisniki tega pisma je bil tudi populacijski genetik David Reich, ki je pripomnil, da “v naših ugotovitvah ni nicesar, kar bi vsaj namigovalo na podporo Wadovim ugibanjem”.15 Kljub kriticnosti do Wada pa je Reich kmalu objavil knjigo, v kateri je tudi sam prišel do presenetljivo podobnih sklepov.

Who We Are and How We Got Here (Kdo smo in kako smo se znašli tukaj) Davida Reicha

David Reich je kot glavni raziskovalec v laboratoriju harvardske univerze (Harvard University’s David Reich Lab), enem vodilnih laboratorijev za analizo prazgodovinskih genomov, kljucna osebnost arheogenetskega raziskovanja. V študiji Who We Are and How We Got Here iz leta 2018 opisuje “revolucijo davnih DNK”, kot to sam imenuje, in njen razvoj v zadnjem desetletju.

Reich pravi, da revolucija DNK poleg tega, da “postavlja na glavo naše domneve o preteklosti”, tudi razrešuje dolgoletna nesoglasja v arheologiji, zgodovini in antropologiji.16

Na prvi pogled lahko Reichovo knjigo opišemo kot povzetek tistega, kar zdaj poznamo kot arheogenetiko. Toda Who We Are and How We Got Here je tudi mocan – in precej kontradiktoren – prispevek k razpravam o genetiki in rasi v 21. stoletju. Na zacetku knjige se Reich pridruži vrstam tistih, ki menijo, da je molekularna genetika naredila konec predstavam o locenih bioloških rasah. Takole zapiše:

Šele v zadnjih nekaj letih se je izkazalo, da je ta dolgo ukoreninjena predstava o “rasi” napacna. […] Veliko presenecenje, ki ga je prinesla revolucija genoma, je v tem, da so bile cloveške populacije v razmeroma bližnji preteklosti prav tako razlicne med seboj, kot so danes, prelomnice skozi populacije pa so bile skoraj neprepoznavno drugacne kot danes. […] Današnje populacije so mešanice nekdanjih, ki so bile tudi same mešanice. Afroameriška in latinskoameriška populacija sta samo najnovejši v dolgi vrsti velikih populacijskih mešanic (xxiv).

Z drugimi besedami, arheogenetika je razkrila, da današnje populacije ne predstavljajo nikakršnih homogenih genetskih skupnosti, ki bi jim bilo mogoce slediti tisocletja v preteklost, ampak so rezultat nenehnega mešanja med razlicnimi skupinami. Posledica te ugotovitve bo, da bodo znanstvena dejstva spodkopala politicna gibanja, ki projicirajo rasisticne hierarhije nazaj v preteklost.

“Ideologije, ki se zavzemajo za vrnitev k miticni cistosti,” piše Reich,
“zanikajo preverjeno znanost.” Revolucija davnih DNK, nadaljuje, bo “ponudila alternativo zlom rasizma in nacionalizma in nam pomagala doumeti, da imamo vsi enako pravico do naše cloveške dedišcine” (str. 273). Ker arheogenetika predstavlja svetovno zgodovino kot proces nenehnega mešanja, bodo rasisticni pojmi cistosti, izvora in kontinuitete ovrženi.

Reich sicer kritizira koncepta cistosti in rasnih kategorizacij, kljub temu pa svoje analize utemeljuje na sistematicni delitvi ljudi v genetske skupine. Tu ne gre samo za njegovo na pogled neproblematicno rabo izrazov, kot so Evropejci, Vzhodnoazijci in Zahodnoafricani, kot oznak za genetske skupnosti, ampak tudi za njegovo ponavljajoco se trditev, da so “nemešane” populacije dejansko obstajale in obstajajo.

“Današnji prebivalci Indije,” nekje zapiše Reich, “so rezultat mešanic
med dvema zelo razlicnima populacijama […], ki sta se pred mešanjem razlikovali med seboj toliko kot danes Evropejci in Vzhodnoazijci.” Preden sta se ti populacijski skupini pomešali, nadaljuje, “so obstajale nemešane populacije” (str. 259). Pozneje v knjigi podobno zatrdi, da so današnje populacije v svetu “mešanice izjemno divergentnih populacij, ki v nemešani obliki ne obstajajo vec” (str. 259).

Reichovi argumenti tako temeljijo na nezgrešljivi ambivalenci: arheogenetika je pokazala, da so vsa cloveška bitja mešana, vendar obstajajo tudi “nemešane” ali “mocno divergentne” populacije. Po eni strani rase ne obstajajo, po drugi pa so Evropejci in Vzhodnoazijci predstavljeni kot genetsko razlicni skupini. Ta dvoumnost doseže višek v odlomku, v katerem Reich obuja staro tradicijo rasne tipologije:

Fizicno podobnost zahodnoevrazijskih populacij so v 18. stoletju prepoznali znanstveniki, ki so prebivalce zahodne Evrazije klasificirali kot kavkazoide, da so jih locili od vzhodnoazijskih mongoloidov, podsaharskih afriških negroidov ter avstraloidov v Avstraliji in na Novi Gvineji. V letih po 2000 so se uveljavili podatki celotnega genoma kot zmogljivejši nacin klastriranja današnjih cloveških populacij od fizicnih znacilnosti (str. 93).

V tem citatu je težko razbrati kaj drugega kot Reichovo oživljanje tradicionalnega znanstvenega rasizma, ceprav z novimi molekularnimi genetskimi orodji. Postopni premik vprašanja Kdo smo? od kritike koncepta rase do žargona, ki odseva znanstveni rasizem iz starih casov, je poudarjen v zadnjem delu knjige, kjer Reich napada “ortodoksno prepricanje” – ki ga zastopa predvsem levicarski genetik Richard Lewontin –, da med cloveškimi skupinami ni znatnejših bioloških razlik.

Z besedami, ki spominjajo na Wadovo knjigo A Troublesome Inheritance, Reich zatrjuje, da ta domnevna ortodoksnost ne bo “preživela silovitega napada znanosti” (str. 254) in da revolucija DNK “razkriva trdne dokaze”, da take razlike dejansko obstajajo (str. 251). Reich piše:

Ne moremo zanikati obstoja precejšnjih povprecnih genetskih razlik v populacijah, ne le v lastnostih, kot je barva kože, ampak tudi v telesnih dimenzijah, zmožnosti ucinkovitega prebavljanja škroba ali laktoze, zmožnosti dihanja na višinah brez težav in dovzetnosti za dolocene bolezni.

In nadaljuje: “Te razlike so šele zacetek” (str. 255). Nato našteje primere študij iz molekularne genetike, ki naj bi kazale na povezave med DNK ljudi in ravnjo njihove izobrazbe ter inteligenco. Take študije po Reichovih trditvah razkrivajo, kar je “verjetno samo vrh ledene gore vedenjskih znacilnosti, na katere vpliva genetika” (str. 257). Upoštevati je treba “gensko predvideno zmogljivost”, ki jo imajo posamezniki iz razlicnih populacij (str. 266).

S temi poudarki Reich sklene svojo razpravo o genetiki in rasi. Ce se
znanstveniki ne upajo lotiti tematike genetskih razlik med populacijami, piše, bo s  tem odprt prostor za psevdoznanstvene spekulacije v  slogu Nicholasa Wada.

Morali bi pripraviti našo znanost in našo družbo, da bi se bili sposobni soociti z realnostjo razlik, namesto da tišcimo glave v pesek in se pretvarjamo, da razlik ni mogoce odkriti. Strategija molka ter vzbujanja obcutka prebivalstvu in kolegom, da vecje razlike v lastnostih med populacijami verjetno ne obstajajo, je pristop, ki si ga znanstveniki ne moremo vec privošciti in je dejansko nesporno škodljiv (str. 258).

S temi besedami Reich sklene krog. Knjigo je zacel s kritiko koncepta rase, koncuje pa jo s pozivom k znanstvenemu pristopu k biološkim razlikam, ki jih tradicionalno oznacuje beseda rasa. Za Reicha osnovni problem ni to, da genetiki krepijo in naturalizirajo pojmovanje rase, ampak da posvecajo premalo pozornosti biološkim razlikam med ljudmi. Kljub retoriki meša nja so navsezadnje pomembne samo razlike.

Genetika, mešanje in diferenciacija

Kako naj razumemo paradokse študije Who We Are? Zakaj se Reichova kritika rasizma in posplošenih rasnih kategorizacij spreobraca v genetski esencializem in biološko deterministicne ideje, da vedenje posameznika temelji na njegovi pripadnosti doloceni genetski skupini?

Kljuc do razumevanja tega paradoksa je v konceptu mešanja, ki kljub temu, da je predstavljen kot antiteza ideji o jasno locenih bioloških rasah, v resnici podpira ideji cistosti in izvora. Osnovni problem je, da mešanje, kot poudarja antropologinja Kimberly TallBear, “temelji na pojmu cistosti”.17

Genetski koncept mešanja, podobno pripominjata antropologa Nicholas Passalacqua in Marin Pilloud, “implicira, da obstajajo skupine, ki niso pomešane, ali bolje, da obstajajo izvorne populacije, ki so izkljucno enega dolocenega porekla”.18 Sporocilo je preprosto: mešati ni mogoce nicesar, kar ni bilo prej nepomešano, sicer koncept mešanja ne bi imel nikakršnega smisla.

Trditev populacijskih genetikov, da so sodobna cloveška bitja “mešanice” starejših skupin, implicitno pritrjuje, da so bile te starejše skupine v nekem trenutku nemešane, kar spet pomeni, da bi bile tudi današnje populacije vsaj teoreticno lahko nemešane.

Retorika mešanic esencialisticnih idej o “cistih rasah” in “nemešanih
populacijah” v resnici ne izpodbija, ampak jih prej reproducira. Dozdevno antirasisticni govor o mešanju temelji na tihi domnevi, da obstajajo ali so obstajale genetsko ciste skupine.

Kot je bilo že omenjeno, knjiga Who We Are vsebuje na pogled protislovne trditve: vse populacije so mešane, vendar obstajajo tudi “nemešane populacije”. A ce pogledamo natancneje, te trditve dejansko niso protislovne, ampak so logicni sklep retorike mešanja, kot jo uporabljajo sodobni populacijski genetiki.

V tem okviru je tudi mogoce razumeti, zakaj se Reich kljub zatrjevanju, da zavraca rasisticne ideje o temeljnih razlikah med ljudmi, nazadnje znajde v položaju, da te razlike poudarja. Tako kot vse veje genetike tudi arheogenetika temeljni na tistem, kar bi lahko imenovali metodologija razlikovanja: da bi imele sekvence DNK kak pomen, jih je treba primerjati z drugimi sekvencami drugih posameznikov – in ugotoviti razlike.

V arheogenetskih kontekstih to v glavnem pomeni locevanje in oznacevanje genskih klastrov, ki se pojavijo, kadar znanstveniki primerjajo DNK prazgodovinskih posameznikov. Ne glede na to, ali je podlaga za to poimenovanje geografska, casovna ali arheološko kulturna, vzpostavlja nekakšno absolutno razliko, v kateri so razlicni klastri sestavljeni kot v osnovi razlicne genske skupine.

Kot je poudarila arheologinja Susanne Hakenbeck, arheogenetska metoda temelji na tem, da vzorci DNK prazgodovinskih osebkov “zastopajo celotne arheološke kulture, ki predstavljajo etnicne skupine”.19

To velja za delo Davida Reicha, pri katerem je razmeroma omejeno število prazgodovinskih vzorcev DNK podlaga za trditve o “severnoevropski populaciji”, “vzhodnoevropski populaciji lovcev-nabiralcev” ali “finski populaciji” – geografsko ali etnicno definiranih skupnostih, katerih bistvo sloni na domnevi, da je njihovim pripadnikom skupna genska struktura, ki je kvalitativno drugacna kot pri drugih skupinah.

Ce je prazgodovinske osebke mogoce tako razdeliti v genetsko locene
skupine, mora enako veljati tudi za sodobne ljudi. Ko Reich ob koncu knjige poudari “velike razlike v populacijah”, ta sklep ne nasprotuje genetskemu esencializmu, ki daje njegovi analizi pecat cloveške zgodovine, ampak je z njim povsem usklajen.20

Who We Are v koncni fazi ni knjiga, ki bi izpodbijala biološke predstave o rasi, ampak prej skuša dokazati njen obstoj in pomen v preteklosti in tudi v našem casu.

Sklep

Kmalu po izidu knjige Who We Are je David Reich v New York Timesu objavil esej, v katerem je povzel svoja stališca o genetiki in rasi. Dopušcal je sicer možnost zlorabe genetike v rasisticne namene, trdil pa je tudi, da si ni vec mogoce zatiskati oci pred “v povprecju precejšnjimi genetskimi razlikami med populacijami” in da davni DNK dokazujejo, da “so mnogi današnji rasni konstrukti resnicni”.

Po vnovicnem sklicevanju na študije, ki naj bi pokazale na povezavo
med geni, inteligenco in izobraževalnimi dosežki, je Reich poudaril, da so imeli posamezniki iz razlicnih populacij razlicne genske predpogoje za kognicijo in vedenje. “Nemogoce – pravzaprav protiznanstveno, neumno in absurdno – bi bilo zanikati te razlike,” je zapisal.

Ta poziv k novemu konceptu rase je sklenil s sklicevanjem na svoja
antirasisticna prepricanja. “Trditve, da velike razlike med cloveškimi populacijami niso možne,” je zapisal, “bodo pripeljale samo do rasisticne zlorabe genetike, cemur se želimo izogniti.”21

Teden dni pozneje je 67 znanstvenikov in raziskovalcev s podrocij naravoslovja in družboslovja, humanistike in prava na BuzzFeedu objavilo odprto pismo s kritiko Reichovih idej. Ce uporabljamo besedo rasa zgolj za oznako skupine posameznikov s skupno gensko variacijo, so zapisali, bi bilo mogoce rase najti kjer koli. Glede na to, da genetska razlika med posamezniki šteje 15 milijonov baznih parov DNK (od treh milijard baznih parov na posameznika), bi bilo mogoce statisticno relevantne vzorce najti, kamor koli bi pogledali, so zatrdili. “Ob nakljucni variaciji bi lahko fenotipizirali vse oboževalce Red Soxov in vse oboževalce Yankeejev ter ugotovili, da ima ena skupina statisticno znacilno višjo frekvenco števila dolocenih genskih variant kot druga,” so zapisali avtorji. “To ne pomeni, da oboževalci Red Soxov in oboževalci Yankeejev predstavljajo genetsko razlicni rasi.”22

Pri Reichovih argumentih je bil osrednji problem to, da je enacil genetsko razliko in raso. Dejstvo, da biološke razlike obstajajo, ne pomeni nujno, da obstajajo rase. Za dosego boljšega razumevanja zgodovinskih in politicnih problemov, povezanih s konceptom rase, bi morali genetiki sodelovati s kolegi iz družbenih ved, humanistike in javnega zdravja.

Polemika okrog knjige Who We Are kaže, da razprava o genetiki in rasi še zdalec ni koncana. Kartiranje cloveškega genoma v 21. stoletju, ki je prineslo spoznanje, da so si vsi ljudje genetsko zelo podobni, je – paradoksalno – okrepilo predstavo o genetsko razlicnih rasah.

Ce se bodo ksenofobna in šovinisticna gibanja še širila, bo verjetno nastalo vec pobud za genetske raziskave s fokusom na materialno realnost rase. Vprašanje, ali bo jutrišnja genetika odprla “stranska vrata v evgeniko”, kot se je izrazil Troy Duster, pa bodo nazadnje razrešili sami raziskovalci.23

Samo oni lahko odlocijo, ali želijo še naprej rasizirati tistega 0,01 %,
po katerem se razlikuje en clovek od drugega, in tako dajati legitimnost idejam o biološko razlicnih rasah. Navsezadnje je to eticno in politicno vprašanje.

UNESCO, “Statement on Race” (Deklaracija o rasi, 1950), v Four Statements on the Race Question (Štiri deklaracije o vprašanju rase, Pariz, UNESCO, 1969).

Troy Duster: “Buried Alive: The Concept of Race in Science”. V Genetic Nature/Culture: Anthropology and Science Beyond the Two-Culture Divide, ur. Alan H. Goodman, Deborah Heath in M. Susan Lindee (Berkeley, University of California Press, 2003).

William C. Boyd: Genetics and the Races of Man. An Introduction to Modern Physical Anthropology (Boston, Little Brown, 1950), str. 198.

Gl. Gavin Schaffer: “'Scientific Racism Again?': Reginald Gates, Mankind Quarterly and the Question of 'Race' v Science after the Second World War, Journal of American Studies 41, št. 2 (2007), str. 253–278.

Citirano v “Reading the Book of Life: White House Remarks on Decoding of Genome”, The New York Times, 27. junij 2000.

James F. Crow: “Unequal by Nature: A Geneticist’s Perspective on Human Differences”, Daedalus 131, št. 1 (2002), str. 83.

Noah A. Rosenberg idr.: “Genetic Structure of Human Populations”, Science 298, št. 5602 (2002), str. 2381–2385.

Esteban Burchard idr.: “The Importance of Race and Ethnic Background in Biomedical Research and Clinical Practice”, New England Journal of Medicine 348, št. 12 (2003), str. 1171, 1174.

Hua Tang idr.: “Genetic Structure, Self-Identified Race/Ethnicity, and Confounding in Case-Control Association Studies”, American Journal of Human Genetics 16, št. 2 (2007), str. 268–275.

Citirano iz Diana Fullwiley: “The Molecularization of Race: Institutionalizing Human Difference in Pharmacogenetics Practice”, Science as Culture 16, št. 1 (2007), str. 24, 25.

Armand Marie Leroi: “A Family Tree in Every Gene”, The New York Times, 14. marec 2005.

David C. Rowe: “Under the Skin: On the Imperial Treatment of Genetic and Environmental Hypotheses of Racial Differences”, American Psychologist 60, št. 1 (2005), str. 69.

Nicholas Wade: A Troublesome Inheritance: Genes, Race and Human History (New York, Penguin, 2014), str. 241. (Poudarki dodani.)

Graham Coop in Michael B. Eisen: “Letters: 'A Troublesome Inheritance'”, The New York Times Book Review, 9. avgust 2014.

Citirano v Michael Nalter: “Geneticists Decry Book on Race and Evolution”, Sciencemag.com, 8. avgust 2014.

David Reich: Who We Are and How We Got Here: Ancient DNA and the New Science of the Human Past (Oxford, Oxford University Press, 2018), str. xxiii.

Kimberly TallBear: Native American DNA: Tribal Belonging and the False Promise of Genetic Science (Minneapolis, MB, University of Minnesota Press, 2013), str. 5.

Nicholas V. Passalacqua in Marin A. Pilloud: Ethics and Professionalism in Forensic Anthropology (Academic Press, 2018), str. 92.

Susanne E. Hakenbeck: “Genetics, Archaeology and the Far Right: An Unholy Trinity”, World Archaeology 51, št. 4 (2019), str. 3.

Reich, str. 251.

David Reich: “How Genetics Is Changing Our Understanding of 'Race'”, The New York Times, 23. marec 2018.

Jonathan Kahn idr.: “How Not to Talk About Race and Gemnetics”, BuzzFeed News, 30. marec 2018. Gl. https://www.buzzfeednews.com/article/bfopinion/race-genetics davidreich.

Troy Duster: Backdoor to Eugenics (New York, Routledge, 1990).

Published 29 July 2021
Original in Swedish
Translated by Maja Kraigher
First published by Fronesis 66–67/2020 (Swedish version), Eurozine (English version), Sodobnost 1-2/2021 (Slovenian version)

Contributed by Sodobnost © Daniel Strand / Fronesis / Sodobnost / Eurozine

PDF/PRINT

Read in: EN / SL

Published in

Share article

Newsletter

Subscribe to know what’s worth thinking about.

Discussion